Pomembno je vedeti !


 
 
 

Pri inzulinskem zdravljenju bolnik potrebuje dve vrsti inzulina. Ena vrsta je t. i. bazalni ali dolgo delujoč inzulin, s katerim vzdržujemo osnovno raven inzulina v telesu. Med obrokom pa se izloča dodatna količina inzulina, kajti zaradi hrane se  poviša raven sladkorja v krvi in inzulin ga znova zniža na normalno raven. Sladkorni bolnik pa te sposobnosti nima, zato mora takrat dodati odmerek inzulina.

Takrat navadno doda kratko delujoč inzulin, ki deluje le med obrokom. Obstajajo pa tudi že pripravljene mešanice, ki v različnih razmerjih vsebujejo oba tipa inzulina in jih imenujemo dvofazni inzulini.
Molekula humanih inzulinov je identična človeški. V zadnjem času so na voljo novejši inzulinski analogi, ki so človeškemu inzulinu podobni, ne pa tudi enaki.

 
 
 

Kakšne naj bodo vrednosti glukoze v krvi

Vrednost KS    ZJUTRAJ     OPOLDAN    ZVEČER
(v mmol/l)____________________________________________

ZDRAVI                 6,2 
PREDŠOLSKI     5.5 -8.0         <10            5 - 10 
ŠOLSKI                 4 – 8             <10            5 - 10 
ČRPALKA             4 – 7              4 - 8          4 – 8 

 
 
 

Izračun korekcijskega odmerka hitro delujočega inzulinskega analoga glede na celodnevni odmerek inzulina

Št. E v 24 urah               Učinek 1 E
                                         hitro delujočega analoga

20                                    5,0 mmol/l 
40                                    2,5 mmol/l 
70                                    1,4 mmol/l

 
 
 

Inzulin

Kje nastaja?

Trebušna slinavka (lat. pancreas), v kateri nastaja inzulin (insulin), je prebavna žleza. Meri od 14 do 18 cm, je podolgovate oblike in sivo rožnate barve. Žleza leži v zgornjem delu trebušne votline za želodcem in je priraščena na zadnjo trebušno steno. Na desni strani jo v obliki podkve obdaja dvanajstnik, njen osrednji del križa hrbtenico, na levi pa rep žleze sega do vranice.

Trebušna slinavka je žleza z zunanjim (eksokrini del) in notranjim (endokrini del) izločanjem. Žlezne celice večjega eksokrinega dela izločajo sok trebušne slinavke, ki vsebuje encime za razgradnjo sladkorjev, maščob in beljakovin. Sok trebušne slinavke teče preko drobnih izvodil v glavno izvodilo, to pa se odpira v dvanajstnik.

Celice manjšega endokrinega dela so zbrane v skupke, Langerhansove otočke. Otočki, ki jih je lahko milijon in več, so razpršeni po celi trebušni slinavki, največ pa jih je v njenem repu. Vsak otoček je skupek več vrst endokrinih celic, ki izločajo različne hormone neposredno v kri. Največ je celic, ki izločajo insulin ( beta celice ), sledijo celice, ki izločajo glukagon ( alfa celice ), zelo malo pa je celic, ki izločajo še nekatere druge hormone.

Kdaj človek potrebuje inzulin?

Človek zboli za diabetesom, kadar trebušna slinavka na proizvaja (dovolj) inzulina ali pa ga telo ne more učinkovito izrabitiPosledica je, da človek z diabetesom ne more izrabiti dovolj glukoze iz hrane, ki jo zaužije in ta ostaja v krvnem obtoku. Izmerimo jo kot povišan nivo krvnega sladkorja, imenovan »hiperglikemija«. Povišana glukoza v krvi lahko vodi do hudih komplikacij.
 Inzulin je treba bolniku uvesti takrat, ko ga ta glede na glikemično oziroma presnovno urejenost potrebuje.
Zdravljenje  z inzulinom se vedno predpiše osebam z novo odkritim diabetesom tipa 1, saj je trebušna slinavka okvarjena in ga sama ne more več proizvajati.
Tudi osebam z diabetesom tipa 2 se  lahko predpiše zdravljenje z inzulinom, ponavadi je to takrat, ko s tabletami ne dosegamo več sprejemljivih ravni sladkorja v krvi oziroma je trebušna slinavka okvarjena do te mere, da sama ne more več proizvajati inzulina. Vendar to pomeni, da je bilo celotno zdravljenje diabetesa neučinkovito, saj lahko nivo sladkorja pri diabetesu tipa 2 še uravnavamo z pravilno prehrano. V celoti gledano je delež zdravljenja z inulinom pri diabetikih tipa 1 bitveno višji kot pri diabetikih tipa 2.

 
 
 

Zgodovina inzulina

Zgodovina uporabe inzulina sega v leto 1921, ko so z injekcijami ekstrakta goveje trebušne slinavke delali prve poskuse na diabetičnih psih. Leta 1922  dr. Friderick Banting na svojo roko prvič vbrizga inzulin človeku in leta 1923 za odkritje inzulina prejme Nobelovo nagrado.
To leto družba Eli Lilly kot prva začne s proizvodnjo industrijsko idelanega inzulina, še isto leto pa se začne proizvodnja v Evropi in sicer v danski družbi Novo Nordisk. To so bili kratkodelujoči inzulini, pridobljeni iz govejih in svinjskih trbušnih slinavk. Prvi inzulin s podaljšanim časom delovanja razvijejo leta 1936 in za nekaj časa je sladkorna bolezen, vsaj najhujši zapleti, pod nadzorom, čeprav so čakalne vrste za inzulin po vsem svetu zelo dolge.

Leta 1980 družba Novo Nordisk z zamenjavo ene aminokisline iz svinjskega pridela prvi polsintetični inzulin, sočasno pa srazvijejo tudi injekcijski pribor v obliki peresnika ter tako olajšajo zdravljenje z inzulinom. 
Leta 1982 družba Eli Lilly predstavi prvi inzulin, pridobljen z genetskim inženiringom.
Leta 1985 Novo Nordisk  predstavi NovoPen, prvi peresnik za injiciranje inzulina ter leta 1989 NovoLet, prvi prednapolnjeni injekcijski peresnik.

Od tud do leta 2005, ko pride na tržišče izpopolnjeni dolgodelujoči inzulinski analog je obdobje ultrakratko delujočih inzulinskih analogov, ki si jih lahko diabetiki vbrizgavajo tik pred jedjo in tako oponašajo delovanje zdrave trebušne slinavke, ter dolgodelujočih inzulinov (Lantis).

 
 
 

Načini zdravljenja z inzulinom

Kot smo že rekli lahko inzulin dodajamo tudi ob terapiji s tabletami. Terapijo s tabletami lahko kasneje ukinemo in uvedemo inzulinske mešanice. To so pripravljene mešanice, ki vsebujejo dolgo in kratko delujoči inzulin v enem pripravku. Lahko pa uvedemo t. i. bazalno bolusno terapijo. To je zelo zahtevno zdravljenje, pri katerem si bolnik vbrizga kratko delujoč inzulin pred obrokom in dolgo delujoč oziroma bazalni inzulin enkrat ali dvakrat na dan, odvisno od njegovih potreb. Tako zdravljenje zahteva veliko znanja o štetju OH, samokontroli in prilagajanju doz.

 
 
 

Inzulinski injektor-peresnik

V injektorju je več enot inzulina in ko ga zmanjka, bolnik injektor preprosto zavrže in vzame novega. Pri peresniku menjuje iglice, ki so zelo tanke, in bolnik vboda praktično ne čuti.
 V zadnjem času poznamo nove inzuline, t. i. inzulinske analoge, ki so bolnikom prijaznejši. 
Prednost modernih inzulinov pred humanimi je predvsem v večji fleksibilnosti, saj jih bolnik lahko aplicira tik pred obrokom, humane pa je bilo treba aplicirati pol ure prej.

Najnovejši model peresnika

 
 
 

Inzulinska črpalka

Inzulinska črpalka ne prinaša v življenje človeka s sladkorno boleznijo samo drugačne, učinkovitejše oblike zdravljenja in vodenja bolezni, ampak tudi novosti v načinu življenja. Z inzulinsko črpalko smo prek infuzijskega seta povezani noč in dan.
Najprej je potrebno izbrati najprimernejše mesto na telesu za vstavitev seta. Na tem mestu ne smemo občutiti bolečine, saj nam lahko to kasneje povzroča neprijetnosti.

Komu se predpisuje?

Otrokom do 18 leta starosti in diabetikom na inzulinskem zdravljenju z pogostimi hiperglikemijami.

              

Seznam zdravnikov, ki lahko predpišejo inzulinsko črpalko

Za več informacij priporočamo knjigo Insulinska črpalka (Tadej Battelino, Andrej Janež).

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.